Predniki kavalir king Charles španjela so majhni španjeli, ki jih lahko tudi občudujemo na mnogih slikah znanih slikarjev preteklosti.

Majhni družni psi so bili najprej zelo popularni v starem Orientu in verjetno so bili evropski pritlikavi španjeli posledica parjenja večjih lovskih španjelov in manjših pritlikavih pasem iz Vzhoda, kot so japonski čin, morda tudi tibetanski španjel.

V časih Tudorjev (Anglija; 1485-1603)  so majhni psi služili ljudem kot lovski psi,spremljevalci, grelne blazine, »lovci bolh«,… In tako so s časom majhni španjeli postali družabniki mnogih plemičev po Evropi.

Marija I. (znana tudi kot Marija, kraljica Škotske ali Marija Stuart ali Mary Queen of Scots; 1542-1587) je imela belo črnega španjela, ki je ni hotel zapustiti, ko so jo odpeljali na giljotino. Kasneje so ga odpeljali;skrival se je pod njenim krilom.

Največ zaslug ima kralj Karl II. (Charles II.), ki je vladal med leti 1660 in 1685. Ob njem je bilo vedno nekaj španjelov, včasih so mu celo očitali, da slabo vlada, saj se je raje ukvarjal s svojimi španjelčki kot pa s problemi kraljevine.  Po njegovi smrti so ti psi počasi izgubljali na popularnosti in prestol pasjega kraljestva je prevzel mops.

Na srečo se je Vojvoda Marlborouški (Duke of Marlborough; 1650-1722)  zaljubil v španjele v času vladanja Jamesa II (le ta je bil brat Karla II.). Vojvoda je vzrejal predvsem rdeče bele španjele, ki so postali kasneje znani kot »blenheim«.
Ko se je bojeval, je njegova žena doma čakala na njegovo srečno vrnitev. V tm času je imela doma psičko, ki je pričakovala mladičke. Žena je vztrajno pritiskala palec na čelo psičke. Ko so se mladički skotili, so vsi imeli odtis palca na čelu, kar naj bi bila posledica pritiskanja palca na čelo mame. Seveda temu ni tako, ampak bila je popularna razlaga za zelo zaželen znak na vrhu glave kavalir španjelov. Blenheimi s tem znakom so še zdaj zelo priljubljeni. .        
 
Generacije vojvod Marlborouških so vzrejale Blenheim kavalirje do zgodnjih 1900tih.

Tudi kraljica Viktoria je imela trikolor kavalir španjela imenovanega Dash in ko je poginil, mu je dala vgravirati epitaf: "His attachement was without selfishness, his playfulness without malice, his fidelity without deceit."

        
S časom se je spreminjala podoba pritlikavih španjelov. V času kraja Karla II. so imeli daljši gobček, ravne lobanje, visoko nastavljena ušesa, v poznem 19. stoletju pa so imeli kratke gobčke, zaobljene lobanje, nizko nastavljena ušesa. Občasno se je sicer skotil španjel, ki je po tipu ustrezal starejšim španjelom, vendar takšni predstavniki niso bili popularni.

Za preporod starega tipa španjela  pa ima zasluge predvsem premožen američan Roswell Eldridge, ki je videl dolgonose španjele na starih slikah. Zaradi tega je potoval v Anglijo leta 1926, saj je hotel kupiti parček za vzrejo doma. Bil je zelo razočaran, saj ni našel niti enega takšnega predstavnika. Gospod Eldridge je ponudil 25 funtov za samca in samico »blenheim španjela starega tipa, kot so prikazani na slikah časa Karla II, z dolgimi obrazi, brez stopa, ploska lobanja,  z znakom na sredini lobanje«-takšne so bile njegove želje.
Roswell Eldridge je umrl ne de bi kdaj našel psa svojih sanj, vendar brez njega verjetno ne bi bilo kavalir king Charles španjelov kot ji danes poznamo.

Leta 1928 so ustanovili prvi Klub za kavalir king Charles španjele, napisali so prvi standard (model je bil pes po imenu Ann`s son) in Angleška kinološka zveza je priznala nov tip kot »King Charles španijel, tip kavalir.

LITERATURA:
       D. Caroline Coile: Cavalier King Charles;  ISBN-10: 0764102273
       Barbara Garnett-Wilson: The Cavalier King Charles Spaniel in Fact and Fancy
       Juliette Cunliffe: Cavalier King Charles Spaniel; ISBN-10: 3933646839

"The Cavaliers Pets"; Sir Edwin H. Landseer 1845